Vprašanja in odgovori - prikaz
Kakšen je vpliv kroničnih bolezni na delo?
Evropska raziskava o prihodkih in življenjskih pogojih prebivalcev EU iz leta 2008 je anketirance spraševala, če trpijo za katero od kroničnih bolezni. Rezultati so pokazali, da 23,5% delovno aktivne populacije EU poroča o kroničnih stanjih.
Tako kot so raznolike kronične bolezni, tako je raznolik njihov vpliv na delo. Lahko pa izpostavimo nekatere skupne značilnosti vpliva kroničnih bolezni na delo: slabost, depresivnost, občutek osamljenosti, pomanjkanje razumevanja s strani sodelavcev, strah pred izgubo zaposlitve, delo kot preusmeritev pozornosti, nizka delovna učinkovitost, pogost odsotnost z dela, prezentizem, motenje kolegov, (samo)prilagoditve dela.
Hitro spreminjajoči se svet dela kliče po tem, da posebno pozornost namenimo delu in zdravju ljudi s kroničnimi boleznimi. Sprememba paradigme zaposlovanja je usmerjena v trajnostno zaposljivost ljudi s kroničnimi boleznimi in se ne osredotoča le na trenutno zaposljivost takega delavca.
Veliko ljudi z zdravstvenimi težavami želi delati in lahko dela na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovemu zdravstvenemu stanju. Pomagati ljudem, da lahko delajo, je potencialna »win-win« situacija. Zaposlitev in zaposljivost ne prispevata le k posameznikovi blaginji, temveč tudi k produktivnosti in socialni koheziji.
V času krize je to dejstvo še toliko bolj pomembno, saj ljudi z zdravstvenimi težavami novonastale razmere prizadenejo mnogo bolj kot posameznike brez njih (ljudi s kroničnimi boleznimi je več med nižje izobraženimi delavci). Dokazano je, da ima delo lahko pozitiven vpliv na duševno zdravje posameznika in prispeva k njegovi hitrejši ozdravitvi.
Praksa iz tujine kaže, da so najpogostejše oblike prilagoditve dela za delavce s kroničnimi boleznimi naslednje: enostavnejše delo (90%), prilagoditev urnika – fleksibilen delovni čas (52%), pogostejši odmori (50%), krajši delovni čas (45%) ter drugačna orodja in oprema (28%).
Če želimo delavcem s kroničnimi boleznimi v delovnem okolju pomagati, je potrebno ob sočasni podpori vodstva usklajeno sodelovanje različnih strokovnjakov, npr. strokovnih delavcev varnosti pri delu, svetovalcev za promocijo zdravja pri delu, pooblaščenega zdravnika.
Primer dobre prakse iz tujine nam kaže, kako je usklajena intervencija, ki je vključevala sodelovanje delavca, njegovega vodje in koordinatorja za vračanje na delo (to je bila oseba, ki sicer skrbi za kadre), vplivala na skrajšanje bolniškega staleža pri delavcih z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Bolniški stalež se je pri intervencijski skupini delavcev, ki so se po prenehanju znakov bolezni vrnili na delo, v povprečju skrajšal s 104 na 96 dni (za 8 dni). Pri tistih delavcih, ki so se bili pripravljeni vrniti na delo, kljub še trajajočim blažjim simptomom, se je bolniški stalež s 120 skrajšal na 55 dni.
